V praksi se večkrat zgodi, da se pojavi potreba po zaposlitvi delavca v manjšem obsegu in ne za polni delovni čas, pri čemer imajo največkrat v mislih zaposlitev s polovičnim delovnim časom v obsegu 20 ur tedensko, kar je zgodovinsko gledano največkrat pogojeno s pridobitvijo pravice do dela s polovičnim delovnim časom zaradi pridobljene invalidnosti. Tako delodajalce kot tudi kandidate za takšno zaposlitev zanima predvsem kakšne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja izhajajo iz takšne zaposlitve, še posebej so pogosta vprašanja o tem kakšen dopust in regres jim pripadata, kakšna so povračila stroškov v zvezi z delom ipd.
Zakon o delovnih razmerjih, ZDR-1, ki velja od aprila 2013 dalje omogoča, da delodajalec in delavec, v kolikor obema tako ustreza, skleneta pogodbo o zaposlitvi z delovnim časom, ki ni zgolj polni ali npr. polovični kar velikokrat nekateri zmotno mislijo, ampak so možne številne vmesne variante, saj niti ZDR-1, niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2 ne določata spodnjega vstopnega praga oziroma minimuma delovnega časa, ki bi bil zahtevan za sklenitev delovnega razmerja in posledično za vključitev v socialna zavarovanja. Teoretičen razpon zaposlitve s krajšim delovnim časom je torej vse od 1 ure do 40 ur na teden. To pomeni, da je popolnoma zakonita npr. takšna pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere bi delavec delal 10, 15, 25, 30 ali pa npr. 20 ur tedensko.
Kakšne pravice gredo delavcem pri zaposlitvah za krajši delovni čas od polnega ?
Delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega, ima pravzaprav praviloma enake pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela poln delovni čas, je pa njihov obseg v nekaterih primerih odvisen od dolžine delovnega časa. V obsegu, ki je odvisen od dejanske dolžine delovnega časa, torejsorazmerno, uveljavlja delavec le tako imenovane deljive pravice, medtem ko ima pri pravicah in obveznostih, ki jih ni mogoče deliti, enak položaj kot delavec, ki je v delovnem razmerju s polnim delovnim časom.Med nedeljive pravice je tako moč štetinpr. pravico do letnega dopusta, povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pravica do sodelovanja pri upravljanju,med deljivepa npr. regres, plačilo za delo, odpravnina ob upokojitvi, pa tudi pokojninska doba.
Dopust:
Delavec, ki ima tedensko razporeditev delovnega časa takšno, da dela enako število dni v tednu kot če bi bil zaposlen s polnim delovnim časom, ima popolnoma enako število dni dopusta kot če bi delal polni delovni čas. Če zgolj za potrebe tega prispevka zanemarimo kriterije in merila tako iz zakona kot kolektivnih pogodb na podlagi katerih si delavec pridobi dodatne dneve letnega dopusta, lahko ugotovimo, da delavcu pripada zakonski minimum v obsegu 4 delovne tedne, kar ob 5 dnevnem delovnem tednu pripada 20 dni. Dolžina delovnika v konkretnem primeru vpliva le na odmero nadomestila za letni dopust. S tem ko si delavec vzame dopust, mu pač tisti dan ni potrebno priti na delo oz. ima »imuniteto«. Napačno je razmišljanje, da bi moral imeti delavec še enkrat manj dopusta, če dela npr. s polovičnim delovnim časom ali pa le četrtino siceršnjega, če dela po 10 ur tedensko.
Regres:
Regres je deljiva pravica, saj je po določbi 5. odst. 131. člena ZDR-1 delavec upravičen do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom ZDR-1, ki ga podrobneje razlagam na koncu tega prispevka spodaj.
Povračilo stroškov za prevoz na delo:
Delodajalec je dolžan tovrstne stroške delavcu povrniti v celoti, torej ne glede na to ali dela polni ali krajši delovni čas. Karta za prevoz z javnim prevoznim sredstvom sicer stane enako ne glede na to koliko časa delavec dela in je ne moreš enostavno razpoloviti, toda po drugi strani kaže v perspektivi kljub vsemu razmisliti o tem, da bi moralo biti breme tovrstnega stroška porazdeljeno na obe pogodbeni stranki, saj nenazadnje delavec prostovoljno pristane na takšno zaposlitev. V kolikor torej delavec dela enako število dni na teden, kot bi delal v primeru polnega delovnega časa in je razlika le v številu ur, ki jih dnevno opravi, to na višino povračila stroškov prevoza ne bo imelo nobenega vpliva.
V primeru, da pa je delovni čas krajši od polnega, razporejen na tak način, da pride delavec na delo npr. le enkrat ali dvakrat tedensko, pa bo to seveda vplivalo na višino povračila stroškov prevoza. V tem primeru bo delodajalec delavcu izplačal višino dnevne (2 x enosmerne oz. povratne, v kolikor je le-ta cenejša) in ne mesečne vozovnice za prevoz z javnim prevoznim sredstvom, saj bo to zanj ugodneje. Na takšen način postopajo delodajalci tudi v primeru, ko je delavec daljši čas odsoten z dela (npr. na bolniški ali koristi letni dopust), ne glede na to, ali dela krajši ali polni delovni čas, saj preračunajo katera opcija je za njih ugodnejša – ali izplačilo mesečne vozovnice ali dnevne vozovnice za dneve, ko je bil delavec prisoten na delu.
Odmor med delovnim časom in malica:
Delavec, ki dela krajši delovni čas od polnega, vendar najmanj 4 ure na dan ima pravico do odmora v sorazmerju s časom, prebitim na delu in polno malico oz. povračilo stroškov prehrane, delavec, ki dela manj kot polovični delovni čas, pa pravice do odmora med delovnim časom sploh nima, prav tako tudi ne malice, razen, če je ta možnost predvidena v kolektivni pogodbi dejavnosti, vendar je v tem primeru obdavčljiva.
Vštevanje v pokojninsko dobo:
Glede na zakonsko opredelitev polnega delovnega časa v obsegu 40 ur/teden, zaposlitev za 20 ur tedensko pomeni polovični delovni čas, kar pa po drugi strani pomeni, da tak delavec v enem koledarskem letu ne bo imel 12 mesecev pokojninske dobe, ampak le eno polovico, torej 6 mesecev. Delavec, ki pa npr,. dela 10 ur tedensko, bo imel v enem koledarskem letu priznano le 3 mesece pokojninske dobe. Višina plače pri tem ne igra nikakršne vloge, vsaj po trenutno veljavni pokojninski zakonodaji ne, se pa utegne to v prihodnosti spremeniti. Znani so namreč primeri iz prakse, ko imajo nekateri zaposleni za 30 ur tedensko suma sumarum višjo plačo kot tisti, ki delajo polni delovni čas 40 ur tedensko in posledično prispevajo več prispevkov v pokojninsko blagajno, nivo pokojninske dobe je pa nižji.
Delna upokojitev in delna reaktivacija že upokojenega:
Skladno s 40. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), se delavec lahko delno upokoji in tako pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju najmanj četrtino in največ tri četrtine polnega delovnega časa. Takšno kombinacijo si lahko izbere tudi upokojenec-uživalec pokojnine, ki je že polno upokojen, pa se, skladno s 116. členim ZPIZ-2 odloči, da se iz upokojitve delno reaktivira z zaposlitvijo v obsegu najmanj četrtine do največ treh četrtin polnega delovnega časa, kar posledično v enakem obsegu pomeni vključitev v obvezno zavarovanje. V kolikor se reaktivira za polovični delovni čas, se mu plačuje polovica pokojnine, druga polovica je zamrznjena. V primeru, da se reaktivira za npr. tri četrtine zavarovalnega časa, se mu zaradi tega plačuje le četrtina pokojnine, preostale tri četrtine pokojnine pa mu mirujejo. Pri s.p.-jih pa je takšna kombinacija upokojitve in opravljanja dejavnosti najbolj pogosta na način, da je podjetnik vključen v zavarovanje iz naslova opravljanja dejavnosti za 10 ur tedensko, kar pomeni četrtino zavarovalnega časa, zato posledično prejema 75 % oz. tri četrtine pokojnine. Takšnih primerov je v zadnjem času, ko vse bolj primanjkuje dobrih delavcev kar nekaj, saj je pokojnina običajno precej nižja od plače, ki jo je delavec prejemal pred upokojitvijo.
Krajši delovni čas v posebnih primerih:
Pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega imajo tudi delavci, ki v invalidskih postopkih pridobijo ustrezno kategorijo invalidnosti in s tem povezane delovne omejitve, razlogi za takšno delo pa so lahko tudi zdravstvene narave ali pa starševstva. Po določbi 67. člena ZDR-1, ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Tak delavec ima pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas (npr. celoten regres), če z ZDR-1 ni drugače določeno.
Na kaj kaže še biti pozoren, ko se sklepa pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas?
ZDR-1 tako npr. izrecno določa, da delodajalec delavcu, ki dela krajši delovni čas, ne sme naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa (nadurno delo), če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače dogovorjeno. To kljub vsemu lahko stori le v primerih, ko gre za dodatno delo v primerih naravne ali druge nesreče po 145. členu ZDR-1. Če delodajalec torej pričakuje, da bi nadurno delo utegnil naložiti tudi delavcu, ki dela s krajšim delovnim časom, potem naj to nedvoumno dogovori z delavcem in pisno protokolira že v sami pogodbi o zaposlitvi.
VIR: svetovanje.si, Dušan Bavec, univ. dipl. prav.
